Kako igrati igre z osebo, ki ima demenco

Dobra igra z osebo, ki živi z demenco, ne izgleda kot tekmovanje. Izgleda kot dva človeka, ki sedita blizu, kažeta na slike, se nasmejeta ob reku in se pogovarjata o tem, kar pride na dan. Igra je le razlog, da preživita čas skupaj.

Ta vodnik obravnava, kako pripraviti igro, kako določiti njen tempo, kaj reči, ko gre nekaj „narobe“, kako katero koli igro narediti lažjo ali malo težjo, kako jo spremeniti v pogovor in kdaj nehati. Velja za naše igre ter za karte, uganke in družabne igre, ki jih že imate.

Kateri je najboljši način za igranje z osebo, ki ima demenco?

Osredotočite se na uživanje, ne na dosežke. To je osrednji nasvet navodil Alzheimerjevega združenja za dejavnosti: gradite na spretnostih, ki jih oseba še ima, pomagajte ji začeti, težke dele dokončajte sami in ne kritizirajte ali popravljajte nenevarnih dejavnosti.

V praksi to pomeni:

• Sedite ob osebi, ne nasproti. Drug ob drugem lahko oba vidita zaslon ali mizo, pomoč pa se zdi kot timsko delo, ne kot nadzor.
• Ponudite eno igro naenkrat. Meni z izbirami se lahko zdi kot test, še preden se kaj začne.
• Sledite njenemu vodstvu. Če želi tapati slike po svojem vrstnem redu, deset minut govoriti o eni sliki ali ustaviti po dveh potezah, je to igra za danes.
• Štejte lepe trenutke, ne končanih rund. Nasmeh, zgodba ali miren pol ure so izid, ki ga iščete.

Kako pripravim vse, preden začnemo?

Nekaj minut priprave prepreči večino frustracije, ki jo ljudje pripisujejo igri sami.

1. Izberite čas dneva, ko je oseba najbolj v formi. Navodila Nacionalnega inštituta za staranje (NIA) o prilagajanju dejavnosti svetujejo, naj izlete in dejavnosti načrtujete za čas dneva, ko je oseba v najboljši formi. Za mnoge je to sredi dopoldneva. Pozno popoldne je pogosto težje; glejte mirne dejavnosti pozno popoldne.
2. Naredite sobo tiho. Izklopite televizor in radio ter zaprite vrata, če lahko. Družinski skrbniki (Family Caregiver Alliance) priporočajo, da pred pogovorom omejite hrup in motnje.
3. Najprej preverite udobje. Pijača v bližini, obisk kopalnice pred začetkom, udoben stol ter očala in slušni aparati na mestu.
4. Dobro osvetlite prostor. Svetla, enakomerna svetloba brez bleščanja na zaslonu omogoča lažje vidne slike.
5. Pripravite igro, preden sedete. Odprite jo, izberite nastavitve in glasnost nastavite sami. Nato obrnite zaslon proti osebi. Za nasvete za tablico glejte nastavitev tablice ali telefona.
6. Podprite napravo. Stojalo ali ovitek, ki drži tablico pokonci, pomeni, da je ni treba držati, in lažje je kazati.

Kako jo povabim, brez pritiska?

Povabilo naj bo sproščeno in lahko zavrnjeno. Nekatere fraze, ki ponavadi dobro delujejo:

• „Našla sem nekaj slik vrta. Bi jih pogledali skupaj z mano?“
• „Ali mi lahko pomagate s to sestavljanko? Obtičala sem.“
• „Bi danes raje rože ali ptice?“ (izbira med dvema je lažja kot odprto vprašanje)
• „Delam voščilnico za vašo sestro. Katera barva naj bo?“

Alzheimerjevo združenje predlaga, naj razložite namen dejavnosti, na primer izdelavo voščilnice za prijateljico, saj razlog da dejavnosti smisel. Prošnja za pomoč deluje prav tako, ker osebi omogoči, da se počuti koristno.

Če rečejo ne, to sprejmite. Poskusite kasneje ali ponudite nekaj drugega. Naš vodnik o tem, kaj storiti, ko rečejo ne gre dlje.

Kako dolga naj bo igra in kako hitro naj gremo?

Naj oseba določa tempo, načrtujte kratke seje. Za skupno igro ni dokazano idealne dolžine. Dve do pet mirnih minut je lahko popolna dejavnost.

• Počakajte dlje, kot se zdi naravno. NIA svetuje, naj osebi dajete več časa za odgovor in naj poskušate ne prekinjati. Preden pomagate, v mislih štejte do deset.
• En korak naenkrat. Dajte eno kratko navodilo („Tapnite sliko“) in počakajte. Pokažite namesto razlaganja: pokažite, kam tapniti.
• Naj bo premora prosto. Če se ustavi, da bi govorila o sliki, lahko igra počaka. Ni razloga za hitenje.
• Pustite jo opazovati. NIA navaja, da nekateri raje opazujejo, in to je veljavna izbira.

Ali naj popravljam napačne odgovore?

Ne. Nežno popravljanje znova in znova sporoča, da osebi ne gre dobro, tudi če mislite dobro. Alzheimerjevo združenje svetuje, naj ne kritizirate ali popravljate nenevarnih dejavnosti. Pri igri je skoraj vsaka napaka nenevarna.

Če napaka jasno frustrira, pomagajte tiho. Pokažite pravo sliko, potegnite potezo sami ali naslednjič poenostavite igro. Če rek dobi smešen napačen konec, se nasmejte skupaj z njo. Njen konec je morda boljši.

Kako igro poenostavim ali otežim?

Prilagodite igro osebi za tisti dan, ne oznaki faze. Ista oseba lahko zvečer potrebuje preprostejšo različico kot zjutraj. Prvi nasvet NIA je uskladiti dejavnost z zmožnostmi osebe in poskrbeti, da se počuti uspešno.

Znaki, da je igra pretežka: dolgi premori, ki izgledajo bolj zaskrbljeno kot premišljeno, ponavljajoče „Ne morem“, odrivanje naprave ali napake, ki jih razburijo. Znaki, da je morda prelahka: dolgčas ali pripomba, da je otroška. Če se to zgodi, to spoštujte in preklopite na nekaj, kar se zdi odraslo, na primer iskanje besed, sestavljanko iz prave fotografije ali pogovor o sliki iz njihove nekdanje službe.

Kako iz igre naredim pogovor?

Vsako sliko uporabite kot povabilo k pogovoru in vsak odgovor, ki ga da, obravnavajte kot dober odgovor. Za mnoge družine je to najlepši del igranja.

• Postavljajte odprta vprašanja brez napačnega odgovora. „Kaj opazite?“ „Katera vam je všeč?“ „Povejte mi o kuhinji, kot je ta.“
• Najprej delite svojo zgodbo. „Moja babica je imela takega psa.“ Vaša zgodba jima olajša, da delita svojo.
• Sledite odklonu. Če slika avtomobila vodi do zgodbe o potovanju, je zgodba dejavnost. Igro pustite na premoru.
• Ne preverjajte dejstev. Pri obujanju spominov je prijeten pogovor pomembnejši od natančnih podrobnosti. Če se zgodba spremeni v primerjavi s prejšnjim časom, uživajte v novi različici.
• Uporabite vgrajena vodila. Dokončaj rek za vsakim rekom ponudi vodilo za pogovor, Kartice za pogovor pa so namenjene prav temu. Pari fotografij uporablja vaše lastne družinske fotografije, ki pogosto sprožijo najbogatejše zgodbe.

Več idej najdete v vodnikih o dejavnostih za obujanje spominov in nasvetih za sporazumevanje.

Kdaj naj nehamo?

Ustavite ob prvih znakih utrujenosti ali razburjenosti, idealno malo prej. Alzheimerjevo združenje svetuje, naj dejavnost ustavite ali spremenite, ko pozornost upade ali frustracija naraste.

Pazite na:

• zehanje, pogrbljenost ali oči, ki se odmaknejo od zaslona;
• nemirno premikanje, vstajanje ali prošnjo, naj gresta;
• vzdihovanje, kratke odgovore ali „Pri tem sem slaba“;
• naključno tapkanje ali odrivanje naprave;
• solzenje, razdraženost ali nenadno spremembo razpoloženja.

Kako lepo ustaviti:

• Končajte z nečim lahkim. Še eno ujemanje, ki ga lahko naredi, ali zadnja slika, ki si jo lahko ogleda.
• Naredite to o sebi. „Rada bi popila čaj. Ali se ustaviva tukaj?“ se izogne vsakemu namigu, da je šlo slabo.
• Preidite na nekaj gibalnega ali pomirjajočega. Kratek sprehod, prigrizek, zlaganje perila ali glasba.
• Recite kaj toplega. „Rada sem to počela z vami.“ Brez hvale za „pravilno“ rešitev, samo veselje ob skupnem času.

Zgodnji konec, sprememba načrtov ali odpoved igri in samo skupno sedenje so vsi dobri izidi.

Ali lahko igramo v skupini ali prek videoklica?

Da, z malo dodatne priprave. V skupini naj bo ljudi malo, pomočnike posadite ob tiste, ki jih potrebujejo, in izberite igro z jasnim skupnim fokusom. Bingo s slikami ima kartice za tiskanje in klicatelja na zaslonu za skupine. Za več glejte dejavnosti za skupine v domovih za starejše.

Pri videoklicu lahko oseba na klicu opisuje sliko, medtem ko nekdo v sobi kaže in tapa. Klici naj bodo kratki in znani. Naš vodnik o telefonskih in videoklicih ima več nasvetov.

Kaj, če igra preprosto ne deluje?

Nekateri dnevi nič ne uspeva, in to ni odraz vas ali njih. Igro odložite in poskusite ob drugem času dneva, z drugo igro ali brez igre. Mnoge dobre dejavnosti nimajo nič opraviti z zasloni: glasba, zlaganje brisač, ogled albuma s fotografijami ali kratek sprehod. Za več poglejte naše zamisli za dejavnosti.